Zapuščen vrt
Michael Franks je eden redkih, če že ne edini glasbenik, ki me nerazdružljivo spremlja že desetletja. Še zmeraj se spominjam prostora in ljudi v Arte-ju na Lentu, kjer sem prvič slišal Deževno noč v Tokiju in Tigra v dežju.Pred leti sva se v Satchmu srečala z umetnikom, ki mi je takrat posnel kaseto in prvo, kar je izstrelil svoji spremljevalki je bilo, glej ta tipso ima vse albume Franksa, jaz pa njemu, pa saj si me ti zastrupil. V pred demokracijskih časih je bila nabava teh ploščkov prava intriga. Morda kdaj kaj več o tem, morda raje tudi ne ...
Abandoned Garden je nedvomno najbolj intimen album v bogati zakladnici Michaelovega ustvarjanja. Pravzaprav vsi njegovi albumi razkrivajo njegovo doživljanje sveta, okolice in odnosov z drznim odstiranjem notranjega sveta tega jazz literata skozi spretno stkano mrežo not in besed, ki marsikaterega poslušalca ujame s svojo ferkvenco. Ta je ali naravnana poslušalcu ali pa ga pusti hladnega. Desetletja sem njegovo glasbo poskušal približati mnogim bližnjim, a na prste ene roke lahko preštejem 'soulmateje'.
Glasba, prežeta z neverjetno življensko mirnostjo skozi pore bolečine izgube dragega prijatelja in mentorja, Antonia Carlosa Jobima, navkljub težkemu udarcu usode zariše v paleto neverjetnih barv življenja, od uvodne To mora biti paradiž do naslovne pesmi albuma, žar pozitivnega motiva in spoštovanja kalejdioskopa narave ter čustev.
Michael je mojster bossa nove in pravi maestro zlitja toka glasbe in tekstovja. Sinkopirani utrinki klavirja in tolkal pričarajo zrcalno sliko najbolj osebnega filma Franksa, ki skoraj z nostagijo ozkometražnosti pušča sidra v podzavesti tistih, ki z uravnoteženo resonanco plovejo v poznanem zalivu.
Glasbeniki? Steve Swallow, Carla Bley...
Eden najbolj zrelih albumov in nedvomno osebni izbor za samotni otok brodolomca. Morda celo kdaj dočakam na vinilu. Upam!
Matej Isak
