Roža cveti

o se poti dvojih prepleteta nastane impresija, utrinek, želja po še, prihodnosti, sreči.

 

Naj bo zaobljuba deljene prihodnosti pisna ali ustna, ni pomembno. Pomembno je razumeti jo, se dati in pustiti tok osebe, bližine, njenega zorenja, vrednosti.

Ne želimo si vakuma razvoja nasprotnega pola. Res je, da so okoliščine življenja večinoma nepredvidljivo težke, tragične, naporne; a vse to, pa čeprav neprijetno in vpeto v delovanju zdaj, nam prihrani čas, to isto izkušnjo za v prihodnost, ko se bomo morali soočiti s posledicami svoje nezmožnosti razumevanja nemoči našega delovanja sedanjosti.

Zorimo! V svoji predaji obljubljenega drug drugemu nismo vezani ne spreminjati se. Bojmo se našega kalupa, idilične ikone, ki je konstrukt naših strahov in nezmožnosti zaplavati iz regulirane struge reke v ustje veličasnosti morja širine osebe. V prihodnost.

Nihče ni lastnik okvirja osebe. Nikoli! Lahko je samo sebični lastnik miselnega vzirca, krhkega mehurčka svoje ideje.

Kaj se zgodi? Zgodi se življenje, odstiranje, zorenje. Predvsem pa sprememba. Sprememba je znanilka preroda vetra polnosti odkrivanja sebe.

Definirajo nas dejanja. In dejanja prinašajo spremembe. Dobre ali slabe. Obeh je polno v jadrih potovanja naprej.

Introspektivnost je velikokrat samo frazna kamuflaža. Besede zlahka napletejo nevidno mrežo osebnega nezorenja. Dejanja ustvarijo gibanje-objekt, v upanju ne laž, ki se sama ujame v meje naenkrat vidne mreže zapletanja besed brez prave globine, brez resnične zgodovine. Hitro, kot sviloprejka se zapletemo v neizhodnost jeze in razočaranja.

Kemija? Da in ne. Pomembna je, ni pa sama po sebi nosilec razvoja osebe in odnosa. Trdo delo je zoreti, spremljati svojo in pot dragega nam posameznika. Empatija, kritičnost, nenehno popravljanje smeri, korigiranje se zrcali, kot zahtevna, trezna in vešča naloga pilota pri krmiljenju letala. Nikoli ni v svojem delovanju na popolnoma jasno začrtani tirnici. Turbulence v stalnem pritisku spreminjajo navidezno varno in začrtano pot. Podobno se prebijamo skozi naša popotovanja življenja; v spreminjanju, koregiranju in adaptiranju.

Kam gre potem razcvet, oseba preteklosti? Smo v sledi vseh sprememb, takoimenovane nadgradnje, zrelosti in redefiniranja sebe še vedno iste osebe? Kako razumeti in zadržati harmoničnost v vpogledu, toleriranju in nenavsezadnje ljubezni odnosa?

Nekateri zorijo hitreje, drugim stopnička naprej pomeni korak nazaj, predah in morda počasnejši zamah prihodnosti naproti. Vsak potrebuje svoj čas. Čas pa ni in ne more biti izgovor nezorenja. Skladnost!

Ženske apriori in po svoji naravi zahtevajo skladnost. Moški brez možnosti izbire sprejmemo vlogo intelekta skladnosti skozi dano moč delovanja. Naravno in prav je tako. Čustvena nota "šibkejšega" spola se plemeniti z racijem intelekta moškega in kulminira v njegovem delovanju. Velikokratno, če že ne večno nerazumevanje pretoka teh energij moči in senzibilnosti povzroča kratek stik, konflikt delovanja, razumevanja in toleriranja.

Vlogi moškega in ženske sta primarni, večni, arhaični in enostavno tvorita naravni paket uma in telesa moškega, ter ženske.

Pričakovanja ženske bodo zmeraj iznad povprečnosti, delovanje moškega pa je s s tem avtomatično potisnjeno iznad ustaljenosti. Mejo gladine ustaljenega je potrebno presegati vsaj za palec. Včasih bo dovolj, večinoma pa premalo. Proaktivnost!

Skladnost potemtakem definira nadpovprečnost delovanja in predaje obeh strani. Čeprav je intrigantno, da moški misteriozno išče čustveno napolnjenje baterij; senzibilno stabilnost, bo ženska to isto kontinuirano iskala v varnosti in presežnosti.

Osvojitev osvojenega. Ciklično, eonsko, kot letni časi. Ne potrebujemo srednjeveške tragičnosti ali Gibsonove fikcije. Sedanjost je izziv v nastajanju. Kompleksnost sodobne družbe zahteva ne samo celostnega posameznika, temveč čustvenega vojaka zrelosti s sposobnostjo transcedentiranja kvazi kodeksa mačo bushida. Izziv, predvsem (ne pa apriori) notranjega osvajanja ženske je inercija nespemenljive vloge še tako miniaturnega triumfalnega pohoda moškega. Nuja!

Žal več ni dovolj in pa saj nikoli ni bilo, ostati ujetnik varnih konstruktov in vzorcev preteklosti. Sprotno se razstavljamo v sestavljanju skozi kompleksnosti vseh najmanjših delovanj. Varnost udobja in ujetosti kavčnega debatnega krožka izgine, se nevtralizira skozi delovanje.

Vse se spreminja, poteka, gre dalje v sestavljanu sebe. Nujno potrebno je ovrednotenje in razporeditev pretakajočih se dualnih energij v nas. Jing jang? Ne! Metamorfoza spirale življenja s presežkom moške ali ženske energije. Nenehni rebalans. Vpogled je nujen na eni in na drugi strani. Dualnost v enosti.

Kaj nas potem definira? Smo oseba definicje ali jaz zorenja? Si morda res želimo, da smo definirani? Je biti lažje spomin nečesa? Varnejše? Moderno globalistično samosvoje? Egoistično? Neumno?

Moramo se naučiti ljubiti spremembo in jo živeti. Um je konstanta potrebe reprogramacije, nuja nadobudnosti inteligence. Tako čustvene kot racionalne. V pravilnem sorazmerju ta varuje, usmerja in predvsem ohranja zlata vredno pristnost, poetike vreden plod razcveta in zorenja.

Pogovor! Ne samo klasičen, ženski nujen. Pogovor, kot čas. Ne zlato, platina! V njem se razume, oplemeniti delovanje. Potreben priprave, željenja, garanja, kontemplacije. Potem dozori, postane Cintamani, ki se ne zgodi brez nujnosti fokusa, nadpovprečnosti, umika sebičnosti in predvsem postavitvi prioritet. Te so jasno vodilo samo v odsotnosti egocentričnosti, v nenehni pomladi zadanih in jeseni uresničenih obljub.

V odrekanju, presežnosti, v zmožnosti zaživeti in zapuščanju gnezda mladih kril.

Imeti rad ne bo dovolj, ljubiti bo treba, trdno ljubiti. Vzleteti tudi z polomljenimi krili.