Kralj znanja

želji po višjem uživanju, odkrivanju in izkušanju vseh finejših materialnih stvari lahko samo v razpoloženju klasičnega zmedenega materialista ljudje poizkušajo skozi svojo bolečino nerazumevanja bivanja, smiselnosti, resnice enostavnosti življenja in boja ohranjanja tisto primarno malo dobrega, ki nas drži humane, ter v okvirjih brezčasnih moralnih vrednot, sestaviti neko povezano zgodbo z nažalost nejasnim in nezadovoljivim odgovorom.

Ko se nam uspe v odsotnosti svojega napuha znanja in razumevanja ustaviti, se pravzaprav vse skupaj sploh začne. Sociološke, psihoanalitične, filozofske in druge vešče pritikline modernega takoimenovanega razgledanega filozofskega intelektualca so obširen oder podajanja, žongliranja in usmerjanja poti svojih in mislih drugih. V vsej poplavi znanja pa se razmišljujči popotniki na poti duhovnosti sprašujejo kako se ne držati enormnih zapuščin znanja v nekem zrelem potrjevanju sebe in svojih zapletanj v minljivem svetu? Kaj je potem pravo znanje in zapuščina?

Smo lahko v resnici kompletna oseba, brez razumevanja že prehojenih poti? Vedno mi je bila intrigantna pomembnost vezanosti tekoče podane kronologije zgodovine in logike v kontekstu pogleda klasične filozofije (in povezano tudi drugih znanosti). Ta nažalost zame izgubi svoj naboj in pomembnost že v širini razumevanja občega, kaj šele transcedentalnega znanja. Zanimivo je, kako Vede ponujajo najbolj logičen povzetek tako materialnega kot večnega duhovnega znanja, a veliko takoimenovanim mislecem enostavno zmanjka naravne in enostavne logike v razumevanju vedskih spisev, kot je npr. Bhagavad-gita pa čeprav je kar nekaj velikanov misli, kot npr. Goethe posegalo redno po njenih straneh.

Lahko navidezno in varno potujemo skozi naseljene otoke zgodovinskega znanja, ki velikokrat prirejeno podajajo iztočnice in vpoglede v širše razumevanje duha preteklosti? Ob odprtih očeh in budnosti inteligence težko!

Čemur nemiren duh filozofov in lakota znanja, ki se nikakor ne poteši?

Bit človeka je iskanje odgovorov o izvoru stvari, večnosti, smislu obstajanja in nenazadnje tudio o izvorniku-Bogu. Tukaj se pojavi vzvišeno srečanje vprašanja in odgovora. Ljudje se klanjajo sodobnemu zahodnemu humanizmu in vsem vejam človekove materialne intelektulane zapuščine. A kakšna je resnična vrednost in praktičnost le-te? Vprašanja zahtevajo odgovore in ne samo postavljanja tez, njihovih meja in rušenje navideznih nebotičnikov znanja. Lakota zahteva sitost. Tako prava vprašanja zahtevajo prave odgovore. Je pa potrebna zrelost in iskrenost iskalca, tudi kilometrina in predvsem na prvem mestu empatija do resničnega samega sebe, do duše.

Redko kdo je zmožen izluščiti rdečo nit iz vse te zapuščine znanja in biti zmožen uvida v indikatorje pravilnosti večnosti obstajanja in razumevanja sobivanja ne glede na obliko, vrsto in poreklo ter zgodovino. Potrebujemo resnični vpogled in utelešeno delovanje racija in večnega intelekta, ki za razliko od klasične filozofije ne potrebuje neprestanega sterilnega rivalstva in prevlade moči zmage ter dokazovanja sposobnosti permutacije misli, besed in tez. Potrebujemo strnjeno razumljivo znanje.

Rešitev je enostavna!? Pravo znanje iz pravih rok. Krišna poda v Bhagavad-giti vrhunski odgovor: raja-vidya raja-guhyam, pavitram idam uttamam, pratyaksavagamam dharmyam, su-sukham kartum avyayam. »To znanje je krona vsega znanja in najzaupnejša skrivnost. Najčistejše je, in ker živemu bitju omogoča, da se neposredno zave svoje duhovne narave, je popolnost religije. Večno je in prinaša veliko radost.«

Naj ne ostane skrit ta dragulj modrosti. Spreminja in živi.