Konzumnost glasbe

Spektakularni nastopi zvezdniških glasbenikov sprožajo uniformno komunikacijo med občinstvom kot celoto in dovršeno projecirano manifestacijo glasbenega idola. Interaktivnost poslušalca je omejena na materialistični predmet in minutno senzibilnost, velikokrat podkrepljeno s splošno razširjenimi in javno sprejemljivimi ali ilegalnimi intoksikanti. Problem modernega kritika in "dobronamernega" zagovornika-populista kulture, glasbe, besede in ustvarjanja, pa se zrcali v kroničnem pomanjkanju poglobljenega znanja in širine, ter predvsem v resnični introspekciji. V modernem času je pogosto odziv ob posameznikovem izražanju glasbenega in literarnega talenta zavist in neodobravanje celo znotraj družine, ter kaj šele bližnje okolice. Pojavlja pa se lahko tudi druga - nasprotna skrajnost, ki se sprevrže v pretirano delovanje razširjene egocentričnosti staršev, ki črpajo svoj tako imenovani dobronamerni navdih iz subtilno prikritih lastnih neizpolnjenih želja in globoko zakoreninjenih lažnim norm moderne družbe. To pa hitro lahko pripelje do pretencioznosti in zvezdniško idolskih nagnjen zorečega in ustvarjajočega posameznika, čemur smo lahko priče zadnja tri desetletja vzpona glasbene televizijske postaje MTV, ki že od 80 let prejšnega tisočletja postopoma poneumlja enormne množice mladih in trende z vedno manj moralnimi zadržki. Resnična umetnost v obliki besede in glasbe nadide okvirje minljivega, vodi do otipljivega in iskalcu resnice-biti; prijaznega cilja, ki ga ne pusti znova izčrpanega, lačnega in obubožanega ob še eni izmed neštetih umetniških odisejad zmedenih in razočaranih ustvarjalcev tovarn sanj, katerih produkt in kar leitmotiv je fatamorgana v obleki fantazem mentalnih enigem. Te se zlahka ujamemo um in znova kot feniks pojavljajo in izginjajo v večnem katarzičnem perpetum mobilu ustvarjalca.

Matej Isak