JANUAR 14, 2012

Meje in lepota odnosa

Verjamem, da se vsi, ne samo najdemo v situacij tehtanja, razmišljanja, primerjanja, ocenjevanja temveč tudi v fazi ovrednotenja našega odnosa. Kam, kako in zakaj?

Ljudje smo snovalci ciljev. Modri govorijo o kratkoročnih in dolgoročnih. Tukaj hkratno vzklije tudi rast želja. Je možno planirati pota in dinamiko odnosa?

Ne samo, da nam zmanjkuje časa za osnovne življenske stvari. Žalostno in alarmantno je, da vse okrog nas nezavedno (a žal dostikrat kontrolirano) vpliva na način poti naših misli in dejanj. Um je spretni odvetnik med dvema nasprotujočima si a vedno delujočima strankama; sprejemanjem in zavračanjem. Na um pa vpliva inteligenca, ki jo lahko ostrimo sami ali pa je podvržena takšnim in drugačnim impulzom medijev, okolice, staršev in nenazadnje partnerjev.

V dobi informatike, kjer individum postaja center osredotočanja, se velikokrat zdijo zdravi odnosi skorajda nenaravni. Bolano inverzno. Družba počasi prehaja v tiste tirnice nehumanosti, kjer je podpihovanje nezdravega ega posameznika glavna dejavnost, če ne že tržna niša takoimenovane razvite zahodne civilizacije.

Čas postaja največjo bogastvo in eden najpomembnejših gradnikov odnosov nasploh. Ni pomemben samo čas, ki ga namenimo interakciji naših odnosov. Še bolj pomemben je čas začetka. Čas razmišljanja, kontempliranja o tem, kje smo in kaj si v resnici sploh želimo. Ljudje hitro prevzamemo sociološke vzorce, katerih vakuum je nevarno hiter. Vsakodnevno doživljamo dobronamernost ljudi, ki nas obkrožajo in delijo svojo dano "ljubezen" z nami. Težko je obsojati ljudi, ki so del našega vsakdanjika, življenja in tisto malo trenutkov, ki nam ostane za pretok življenskih energij. Lahko pa smo kritično selektivni v naši odprtosti in predvsem druženju. Za inercijo karkoli dobrega se moramo odpreti. Odkleniti vrata srca, uma in delovanja. To pa prinaša toliko dodatnih zapletov, čustev, planov in želja po delovanju in takoimenovanem branjenju, vendar v izbrani varni družbi lahko to postane lepota. Tam, kjer so premišljene meje odnosov, lahko zdravo zorimo naprej. Rečeno je, da visoke ograje naredijo dobre sosede. Morajo pa te meje imeti vrata dostopnosti, tudi do tistih, ki jih ne zmoremo spustiti dovolj blizu.

Najtežja stvar je postaviti varno mejo dajanja sebe. Mislim, da ta meja sploh ne obstaja. Tisti trenutek, ko odpremo svoj svet strahu, sreče, želja, bolečine in vsega ostalega iz našega notranjega mikrouniverzuma smo nemudoma izpostavljeno ranljivi.

Nikoli nisem maral in zmogel akceptirati nekega skritega slovenskega, morda krščanskega zelo jungovskega arhetipa žrtve in krivde. Ta se je nezavedno naselil v naše specifično prostorske zgodovinske pore geografske zavesti, ki se seli iz roda v rod. Morda lahko moderno celo razširim to pojmovanje v kolektivno nezaveden DNA. To je vsesplošen pojav, ki pa ni vezan samo na tukajšnje kraje in nosi s seboj svoje posebnosti povsod po svetu.

Skozi zgodovino lahko vidimo, da so ta DNA znali zaznati in v besede ujeti ne samo filozofi, temveč tudi pisci in pesniki. Za primer. Prav žaljivo se zdi, kako malo razumemo našega Cankarja v tej domeni. Nedvomno potrebujemo malce drugačen vpogled v učbenike in predvsem take ljudi, ki znajo razumeti izven okvirjev. Kar nas pripelje do zavedanja in pojmovanja krivde. Lokalne in obče.

To je zakoreninjen "leit motiv" ne samo našega prostora, temveč občega pojmovanja življenja brez nalepk in meja. Krivda ni bila samo orodje cerkvenega usmerjanja ljudi. Z veseljem so jo in jo spretno še zmeraj uporabljajo politiki, oglaševalci, delodajalci, prijatelji, partnerji, starši! Obstaja meja zdrave krivde? Verjamem da! Razmišljujočemu lahko pomaga ohraniti zdravo pojmovanje in vpogled na svet in v duhu rdeče niti tega eseja odnosa.

Samokritičnost in objektivna kritika drugih nosita v sebi naboj krivde. Nekaj si je naložimo sebi, ostalo pa prijazno porazdelimo na ljudi okrog nas. Temu se praktično skoraj ne moremo izogniti, pa naj smo še tako dobronamerno pacifistični v našem delovanju :). Verjetno se na nekem višjem nivoju, kjer je govora o transcedentiranju, lahko dvignemo iznad uporabe sebične krivde, vendar se tam samo pojmovanje odnosov premakne v čisto drugačne sfere, s tem pa tudi naše delovanje in razumevanje. Smo pa v naši poti proti danim in želenim ciljem večinoma zapeti v sfere vsakdanjosti in zna preteči kar nekaj vode na mlin, do premika iz bazičnosti do neke resnične širine in odskoka. Ni pa s tem nič narobe. Prevelik zalogaj in teža nas lahko pokopljeta. Ponižnost, ne neka naložitev bremena in križa, temveč zdravo in odločno pozicioniranje samega sebe.

Lepota odnosa se tvori v pravilnem razumevanju in doziranju čustev. Zveni zelo farmacevtsko :). Če potrebujemo za osnovno spoznavanje partnerja v družinski relaciji vsaj pet let, koliko potem potrebujemo za resnično popotovanje in razumevanje notranjega sveta osebe, s katero delimo svoje življenje na relaciji samo dveh oseb? Znova in znova se odkrivamo, postavljamo in nadgrajujemo, vendar brez izbrisa poti in gradnikov, ki so zaznamovali tako nas kot naše delovanje v odnosih.

Morda se srečujemo že dlje časa, kot si upamo sploh pomisliti!? Naše spoznavanje in razumevanje je krhka barka na čezoceanskem podvigu nepredvidljive zgodbe življenja.

Premiki so majhni in veliki. Majhni tvorijo velike. Spoznanja in spoznavanja so boleča, ter radostna. Oba pola sta zdrava in ta svet še kako bazira na dualnosti. Ne vzamimo si svobode spoznavati se in dati se v spoznanje. Če se že nismo do sedaj naučili in naužili grenkobe, nam tudi svetlih trenutkov ne bo dano ne videti in ne izkušati. Spoznanje enega pola definira nasprotnega. Če zavračamo razumevanje tega, potem je težko povezati vse niti v neko tvorno razumevanje delovanja in aktivnih odnosov s tisto malo ljudmi, ki si jih želimo imeti ob sebi. In presneto si jih moramo želeti. To je nespremenljiva osnova in tudi eden izmed tvornih vidikov tako opevane ljubezni.

Odnos je nekaj večno zapisanega v "modus operandi" tega sveta. Ne samo humano sociološkega, temveč eksistencialno pomembnega za vsako živo bitje. Tudi če je že tako izobličen, je odnos nujno potreben. Imamo vsakdanji in dolgoletni vpogled v ta absurd in nezmotljivo nujo, ne samo človeka temveč vsega živega kar nas obkroža.

Z razumevanjem in vpogledom svojega odnosa do nas samih, se začenja Sizifova pot v razumevanju drugih in skorajda tehnično po principu osmoze. Rezultat pa je darilo.

Naj bodo odnosi na veliko v mejah varnega in lepega.