Biti, ljubiti, se ne izgubiti

ežko je razpredati o nečem, ki podira meje človeškega razumevanja in intime že tisočim generacijam. Težko je odkrivati vedno odprto rano. Vsi potujemo po sanjski deželi ljubezni. Vsi hrepenimo. Iluzorno jadramo v žrtvenem vetru svoje večne želje?

Ne predstavlja le skupek toplih čustvenih utrinkov in prijetnega momenta pogleda Pissara ali Turnerja. Zahteva več. Veliko več! Globino, širino in kilometrino. Ljubezen zahteva ljubezen. Ne idejo o njej, ne ugibanje. Polnost.

Nekatere stvari so večne v svoji zasnovi in enostavnosti. V biti. Pravzaprav so vse človeku najbolj pomembne stvari nesramno enostavne v svoji kompleksnosti, kompleksnosti želenja.

Mati se ne prepričuje ali razmišlja o ljubezni do novorojenčka, a se vseeno tudi intelektualno pripravi na ta nov odnos. Čeprav enostavno steče, je ta vez harmonija kemije, subtilnosti in nenazadnje intelekta, ki bo ohranjal tako ljubezen kot odnos v prihodnosti.

Se morda slepimo v svojem doživljanju ljubezenskega odnosa. Smo se začutili, tako telo, srce in um. Je ta želja resnično balansirana harmonija vsega zavedanja in kakšna je narava naše in želje osebe na drugi strani odnosa?

Indikacija biti je prisotnost želje. Želje in hotenja. Človekov um je hitrejši kot svetlobni žarek v svoji preskakujoči vnemi in kulminacija vseh želja se dokončno okrepi in manifestira v ”grand” želji; želji po ljubezni. Vsa iskanja in odkrivanja slej ko prej privedejo popotnika biti in raziskovalca notranjega sveta intime do svetega grala čustev in hrepenenja; ljubezni.

Težko jo je definirati, ji dati formo. Na svoj spreten način transcedentira vse okvirje razumevanja a hkrati zmeraj potuje v točno začrtani sončni tirnici. Kako jo zdravo razumeti in ujeti?

Ljubezen pa meja ne pozna, slišimo poetično, predočeno. A jih pozna in jih hkrati preide na svoj varen način, ki jo varuje. Ljubezen ni samo prazen sentiment, ki se bo neskončno polnil ob stimulsanu čustev. Zahteva več. Polnost, vrednost, dajanje in razumevanje. Je tako stvar intelekta, kot čustev, predvsem pa dejanj. Dejanja dodajo vrednost tako besedam, kot občutkom in varnosti. So ključavnica in varuh odnosa v ljubezni.

Trdo delo? Najtežje. Odnos je kot jez, ki mora zdržati milijonske porive prihajajočih sil na katere večinoma sploh ne moremo vplivati. Smo majhni, list na morju viharjev življenja in vendar se znova in znova poiščemo. Naj bi se. Moramo se. Poiskati se in osebo z druge strani odnosa ljubezni je leit motiv, perpetum mobile. Znova in znova se je treba reprogramirati, tudi resetirati.

Funkcija uma je zmeraj sprejemanje in zavračanje. To je osnovni večni modus operandi. Ne da se mu izogniti. Se pa plemenitijo odločitve z inteligenco in razmišljanjem ter predvsem delom na sebi. Nekako moramo dozoreti, postati zdravi ali vsaj neoboleli v svojem dojemanju sveta in odnosov. Žal je to svet dvostranstev in udarcev. Vseeno je veliko  lepega, vrednega, čudovitega. A za to je potrebno dostikrat podati se na skoraj Dantejevo potovanje - odisejado, da se lahko to pozitivno naravnanost izlušči iz lupine grobega doživljanja. Nič nam ne more biti vzeto, ker smo lastniki tako malo stvari. Tako objektivnih in subtilnih. Lahko pa nam izpuhti in se nam izmuzne tisto malo zavednega, ki nas dela ljudi in ljubeča bitja.

Da, potrebno se je definirati, a to definiranje je lahko stvar nezrele sebičnosti. Težko je govoriti kaj šele razpredati kritično o tem, brez stalne introspekcije. Veliko trdega dela z razumom in varnim sentimentom, ki ga je na momente treba tudi zakleniti na vpogled. Brez pogleda vase postanemo togi, grobi in izgubimo mehkobo do ljudi in sebe. Definicija osebe se lahko zgodi že tudi v zgodnjih letih ni pa odvisna ali kakor koli manj vredna če pride kasneje. Kvaliteto definicije podamo sami. Lahko je v trenutku ali pa kot sad določene poti misli in spoznanj. Pomembno je da jo zbudimo. Pritisnemo stop in enter. Definiramo.

Definicijo je potrebno definirati. Vstaviti papir, odstraniti suho črnilo, naliti svežega, ter pritisniti nekaj tipk. Potem se stvari odtisnejo na papir. Manifestirajo. Triumf!?

Ljubezen postane definicija odnosa dveh oseb. Maraton, ki je pravzaprav šprint. Vsaka najmanjša stvar šteje in lahko hkrati povzroči konflikt, status quo in nesrečo.

Nezreli smo v svoji zrelosti in napuhu zavedanja ter znanja. Radi govorimo, kako vsaka najmanjša stvar šteje, je pomembna delujemo pa povsem nasprotno. Vsak kamenček pri najvišji hitrosti lahko vrže kvazi varno vožnjo prihodnosti iz zaslepljenosti na realna tla, ter povzroči tragedijo. Najmanjše stvari so gradniki odnosa in ljubezni, ki jih ne smemo zanemariti. Razumevanje njih pa zahteva obojestransko vnemo.

Moški in ženska predstavljata večna pola nasprotja in dopolnjevanja. Sta iztočnici opevanega odnosa ljubezni in v nenehni prerazporeditvi energij. Nekje so jasno začrtane smernice vloge, energije in sposobnosti tako moškega kot ženske. Smo pa priče anomalijam naravnega ravnovesja. Moški izgubljajo moško moč in ženske prevzemajo vlogo drugega pola. Hote/nehote. Je to stvar evolucije, posledica vpliva kemije, subtilna vojna? Je emancipiranost žensk spretno ponujena igra moških v želji uživanja in izmika odgovornosti ali pa eksistencialna ženska nuja? Borba za preživetje? Se spreminja narava vlog? Dvomim. Se pa nekaj nedvomno dogaja, sprememba na kolektivni nezavedni ravni. Vprašanje izvora taktirke je morda za moment celo nepomembno, najbolj pomembno je zavedanje in delovanje v svoji vlogi in izven pritiska takoimenovanih in nastavljenih vzorcev moderne družbe. Vloge so klasične, samo igralci se menjajo, lahko pa še veliko odstremo iz izkušenj prednamcev.

Kamni spotike odnosa bodo pustili sledi poškodbe na takoimenovani formi / kalupu. Večja kot je škoda, večji odtis ostane. Karkoli se popravlja je popravljeno. Ostanejo sledi in zavedanje udarcev na kalupu. To poznamo iz bolj grobih vsakdanjih stvari. Karamboliran avto je karamboliran. Ni je tehnike in znanja, ki ga povrne v osnovno stanje, pa tudi malo ljudi zna uporabiti reset spomina. Kako bolj subtilno pa je to še v odnosu verjetno ni potrebno elabolirati.

Nerešljiva tragičnost? Znova in znova se vračamo na otoke preteklosti. Pristan sedanjosti, izkušnje preteklosti, ter jasna destinacija in determiniranost prihodnosti so kompas zdrave ljubezni in odnosa. Jata misli skupnih videnj je nezmotljiva vrednota in nepremakljiva resnica.

Ljubezen potrebuje izpostavljenost, drznost odločitve  in celovitost. Polovičnost je bolečina pomladi, vračanja ciklusa misli in srca.

Dejanja!