Estetika uma

Instant sprememba razpoloženja in doživljanja. Pravokotno na horizont bi porekli gospodarji številk. Moje ponovno srečanje je dežavu že doživljenega in kot večina stvari tukaj katarzična. Solze v očeh in notranji vrelec domačnosti. Kar skriti želim ta val in presežek čustev. Neumnež!

Za razliko od krščanskega razkošja veleposestništva te tukaj pozdravijo na vsakem sidrišču očesa dobesedno vraščene nežno skromne cerkvice in samostani odeti v nevidno sakralno auro, ki subtilno čutnega v trenutku ovije v svoj skriti plašč varnosti večnega. Celotna atmosfera znova in znova pričara utrip Indije. MK na tablah bi lahko v nekem prenesenem pomenu izražal multi kaos administracije, s katerim se srečaš že na samem vstopu v državo. A kot kaže je to prekletstvo blagoslova modernega "nerazvitega" sveta. Tam, kjer je svetost in mistika ad hoc, se ponavadi poruši ravnovesje z gospodarstvom in predvsem notranjo ureditvijo sistema. Časi, ko sta si ekonomski napredek in duhovnost v ravnovesju podajala roki, so dandanes še samo zaznamovani z etiketo arhaičnosti. Žal!

Ljudje tukaj pa so lahko hkrati znanilci nebes in pekla. Enciklopedija čustev skrajnosti. Od popolne odprtosti, nesebične iskrene prijaznosti pa do ruralne zavisti in moči prekletstva. Vsa ta subtilna prepletanja čustvenega vrtiljaka medsebojne komunikacije kaj hitro vrže pristno hladnega Evropejca v samico depresije in zmedenosti. Težko je razumeti instantno menjavanje severnega in južnega pola čustev, ki v momentu udarijo skozi razpoke navidezno krepkega karakterja zahodnjaka. Zaživeti je eno, turistično pametovati v varni distanci pa nekaj povsem drugega. Zaklenjena vrata čustev škodijo samo osebi sami. Ni govora o izkušnji pristnega utripa ljudi in krajev brez odstiranja zavese srca in uma. To mi je bilo jasno že dve leti nazaj na najini makedonski poroki.

Večer z Davidovim prijateljem in magistrom ekonomije Mašetom prinese na obzorje zopet nekaj zahodno kritičnega umovanja vendar me vseeno razveseli podobnost pretoka misli ,opažanj. Maše pa zaključi svoj odhod z definiranjem mojega geografskega porekla. Pravi mi: nisi ne Slovenec, ne Hrvat, ne Srb, ne Črnogorec pa tudi za Angleža ali tipičnega zahodnjaka te ne morem označiti. Z zadovoljnim nasmeškom mu odvrnem, da znam biti neka mešanica vsega tega. Verjetno lepšega komplimenta nisem mogel dobiti in najina debata se je zaključila o njegovem doživljanju Anglije, v času, ki ga je preživel tam.

Že lastovičke so druge sorte. Domačne in človeku bližnje. Zanimivo mi je opazovati, kako se je njihovo gnezdo dobesedno zlito s pročeljem hiše in z zidom nad vrtno mizo, kjer preživljamo prijetne večere. Ne bojijo se ljudi, kot se jih dostikrat znamo bati Slovenci in tiho sožitje z lastniki hiše je iznad srčnega. Ljudje tukaj pravijo, da če lastovičke ne domujejo na hiši, to prinaša neprijetnosti. Pa morda čutijo energijo družine.

Znova pa preseneča nekaj, čemur si dovolim reči estetika uma. Ta del Makedonije okrog vzhodne meje in arhepilag diha s skrivnostno sapo mistike in življenja. Zdi se mi, da bi se strani kakšnega Alkimista kar same napolnile s pretokom misli smiselnega. Hesse in Nietzsche se kar sama brez povabila priplazita in misli begajo h knjigi, ki počiva v potovalni torbi. Komparativna kronologija zahodne klasične filozofske šole v luči vedske večne misli. Zmeraj poslastica in modus operandi za moj atipičen pogled sveta. Skladno se pojavi že na vstopu v te kraje želja po ponovnem obisku obogatenim z neprecenljivo vrednostjo časa, namenjenega mentalnemu sprehodu.

Na skorajšnje snidenje.

Matej Isak